Psihoterapevtsko svetovanje
Psihoterapevtsko svetovanje je uvodni ali občasni obisk pri psihoterapevtu.
Za razliko od terapevtskega dela pri svetovanju ni globinskega pristopa, saj gre predvsem za kritično vrednotenje, spodbujanje in usmerjanje klientovih izbir in odločitev o konkretnem problemu ali situaciji. Služi predvsem tistim težavam/izzivom, kjer je oseba pretežno funkcionalna in ima dovolj moči in odgovornosti za učinkovito ukrepanje. Temu primerno so svetovalni odnosi lahko tudi krajši, enkratni ali v poljubnem ritmu. Svetovanje traja 60 minut in je plačljivo.
Psihoterapija
Psihoterapija je v prvi vrsti zdravljenje duševnosti, kar pozitivno vpliva na celotnega človeka. Je globinski proces, ki spreminja človekov pogled na samega sebe. Ne gre le za prebijanje skozi boleče občutke, spomine in odnose, pač pa tudi za odkrivanje duhovnega poguma ter navdiha in notranjih spečih moči. Vera v Boga, ki človeka ljubi in hodi z njim skozi temno dolino, se more v tem procesu prebuditi na novo ali se poglobiti.
Življenje se včasih zmanjša na majhen prostor brez svetlobe in izhoda. Vzroki so različni: izgube, ločitve, stiske v družini, nezvestoba, problemi na delovnem mestu, v šoli, stresi različnih izvorov. Vse to lahko povzroči tesnobnost, depresijo, paniko, jezo in probleme v medosebnih odnosih, strahove, ki se preselijo v naše misli. Izhod iz temnega prostora naše stiske obstaja. Poiščemo ga lahko skupaj.
Kako poteka psihoterapija?
Ko oseba pride na uvodni svetovalni razgovor, se lahko odloči za vstop v terapevtski proces, ki traja običajno 12 zaporednih srečanj po 55 minut (vsak teden ob istem času) oz. glede na potrebe osebe. Po potrebi se ciklus ponovi. Terapevtske ure so plačljive, možno je znižanje glede na finančno situacijo.
Od oseb, ki vstopijo v ta proces, se pričakuje motivacija za osebno spremembo, kar vključuje pripravljenost za redno obiskovanje terapevtskih srečanj in uvajanje potrebnih sprememb v način življenja (branje koristne literature, pisanje dnevniških zapiskov, spremembe v prehrani, v odnosu do telesa oz. gibanja, spanju oz. počitku, odpoved tistemu, kar ohranja osebo v katerikoli odvisnosti).
Komu je namenjena in kaj je njen cilj?
Namenjena je posameznikom, parom ali družinam, ki so se znašli v zahtevni situaciji, iz katere sami več ne zmorejo, ali si želijo osebno rasti.
Cilj individualne, zakonske oz. družinske terapije po tem modelu je posamezniku pomagati prepoznati vpliv in moč preteklih izkušenj, dobiti uvid v model odnosov, iz katerega prihaja in ki v veliki meri vpliva tudi na njegove sedanje odnose.
Terapevtski model
Model terapije, po katerem delujemo, je relacijsko-družinska terapija, ki jo je razvil dr. Christian Gostečnik.
Relacijska družinska terapija pomaga posamezniku razgraditi nefunkcionalne čustvene in vedenjske vzorce, ki so bili potrebna obramba pred bolečimi odnosi v preteklosti, danes pa predstavljajo oviro pri bolj polnemu doživljanju odnosov. Pomembno težo pri tem ima ozaveščanje in predelava zanikanih bolečih čutenj (strahu, jeze, sramu, žalosti, gnusa), s katerimi se mora posameznik srečati in jih s pomočjo varnega odnosa integrirati v svoje življenje, saj ta čutenja v neozaveščeni in nepredelani obliki vdirajo v odnose, ki jih vzpostavljamo. Nevropsihologija s svojimi odkritji pri raziskovanju možganov v zadnjih letih potrjuje prepričanje, da so globlje spremembe v odnosih resnično mogoče vse do pozne starosti in da lahko ob močni motivaciji ter s strukturiranim delom na sebi kdorkoli, ne glede na starost, spol ali pretekle izkušnje, razvije bolj kakovostne in osrečujoče medosebne odnose.
