V petek in soboto, 17. in 18. novembra, je potekal odmik za ženske – Kairos.
Programa Kairos sem se udeležila povsem nenačrtovano. Pravzaprav sem prišla na meni že zelo domač odmik v Hišo kruha (beri: mož je dal blagoslov, da bo vikend preživel sam s tremi majhnimi otroki). Ob vstopu v Dom sem ugotovila, da se očitno “še nekaj dogaja”, udeleženke so me kar takoj sprejele za še eno izmed njih, na povabilo s. Irene pa sem se le pridružila programu. Očitno mi je že bil dan ta Kairos (dopolnitev časa). Na programu smo se srečale z Božjo besedo in druga z drugo. To me vedno nahrani. Srečanje v moji notranjosti s Stvarnikom in sočlovekom, ko smo si delile zgode naših življenj. Ob srečanju z manjšimi ali večjimi prelomnicami v naših življenjih. V hvaležnosti in pogledu skozi Božje oči. Da se je lahko vsaka izmed nas okrepljena vrnila v življenje, ki nas čaka v našem vsakdanu.
Tina, 30 let
Med mojo e-pošto se sem in tja prikrade vabilo v Hišo kruha. Kadar sem najbolj utrujena zaradi vsega dnevnega direndaja in skrbi, večkrat pomislim, včasih pa na glas rečem: samo za kak dan bi šla tja! Bi bilo dovolj samo malo tišine, samo malo odmika od kuhinje in pralnice, samo malo zraka, da na polno zadiham? Za mano je bil duševno zelo naporen teden pa tudi dela je bilo nenavadno veliko, pred nami je bila nedelja, ko smo pričakovali goste na kosilu … Ko sem prebrala vabilo za Kairos, sem začutila, da je namenjeno meni. Povedala sem na glas: možu in starejšim hčeram, odločiti pa se nisem mogla, ker bi bile vse priprave na nedeljo preložene na druge. »Dovoli nam, da mi pripravimo gostijo, mami, zaupaj in pojdi!« so rekle hčere, dovolj stare, da jim res lahko prepustim in zaupam. Moževa beseda je bila jasna in potem nisem več odlašala.
Tako milosten dan je bil! Bila sem tam, kjer sem lahko odložila svoje skrbi. Šele dnevi, ki so sledili, pa so odkrivali, kako močno je delovala Božja beseda tistega dne. Kako sem končno začutila, da se je Jezus čisto zares dotaknil rane, ki je že leta skelela, zaudarjala in povzročala bolečino. Kot se je dotaknil mrtvega Lazarja, se je zdaj dotaknil te moje rane. Lazar je vstal, Jezusov dotik ga je vrnil nazaj v življenje. Božji dotik tudi meni pomaga, da tej stari težki rani pustim umreti, predvsem pa mi daje upanje in »dovoljenje«, da se prav prek nje in zaradi nje lahko prepustim Božji milosti. A najprej mu moram dati priložnost, mu odpreti srce, da lahko vstopi, šele potem se zgodi kairos, trenutek milosti.
Tina
