Recimo, da se tega tabora sploh ne bi mogla udeležiti, Äe ne bi bil podaljÅ¡an rok prijave. Tako sem Å¡ele julija postala pozorna na oglas s. Jane na Knjigi obrazov, ki je želel privabiti veÄje Å¡tevilo Älanic. Kljub nabito polnim poÄitnicam se je termin odliÄno ujemal z mojim enotedenskim poÄitkom doma. Vabljivi so mi bili predvsem skrivnostni namigi na Å¡portno aktiven duhovni teden, saj sama nisem ravno naklonjena duhovnim vikendom, od katerih prideÅ¡ domov utrujen od zasedenosti. K prijavi me je pa dokonÄno spodbudila mami, ki mi je zagotovila, da mi ob tako živahnih voditeljicah zagotovo ne bo dolgÄas.
Tako sem 27. julija v obliki zombija zaradi neprespane noÄi na vlaku prispela v HiÅ¡o kruha, kjer sem preseneÄeno odkrila, da je voditeljic veÄ kot udeleženk. Dve Moniki, Henrika, in moja malenkost, Veronika, so imele petÄlansko stražo: Nives, Lidijo, s. Marjeto Pijo, s. Jano in s. UrÅ¡o. In akcija, sicer malo deževna, se je zaÄela.
Priprave na spust. Å e dobro, da nismo vedeli, kaj nas Äaka
Negotovim pogledom je sledilo postavljanje Å¡otora ter spoznavno popoldne, ko je prvotno zadržanost že zaÄel nadomeÅ¡Äati smeh. VeÄerji in veÄerni refleksiji je sledila veliko prekratka noÄ, ki ji je hitro sledil zajtrk ter prvi izzivi pod Nivesinim nadzorstvom. Koliko potrpežljivosti in tudi izgubljanja živcev je bilo za skupno spuÅ¡Äanje palice in postavljanje desetih žebljev na enega! Vsi izzivi so nam dokazali moÄ skupnosti in kaj vse sloga lahko doseže.
Izvedli smo tudi prve preizkuse tirolske žiÄnice, ki se je hudomuÅ¡no skrivala v gozdiÄku ob HiÅ¡i kruha. Glavni cilj popoldneva pa je bila orientacija, ki ji tudi dež ni mogel kljubovati. Tako smo vse mokre in blatne, a z uspeÅ¡no najdenimi toÄkami priÅ¡le k sveti maÅ¡i, ki jo je daroval naÅ¡ duhovni spremljevalec Andrej Saje.
PriÅ¡el je nov dan in z njim tudi plezanje na plezalni steni v plezalnem centru BricAlp, kjer smo se dekleta spopadale z viÅ¡ino, trmo in igro, naslednji dan pa tudi z boleÄimi miÅ¡icami … popoldne pa nam je popestrila igralka, ki nas je popeljala v nov naÄin posluÅ¡anja in raziskovanja lastnega telesa, ki zna tudi brez razuma veliko povedati in izraziti. ÄŒe je kdo ravno v tistih uricah poÅ¡kilil skozi okna KaÅ¡Äe, mu verjetno ni bilo Äisto jasno, ali je v samostanu ali kje drugje, saj je bilo izražanje naÅ¡ih teles dokaj nevsakdanje. Popoldne smo zopet zakljuÄili s sveto maÅ¡o, dan pa z refleksijo, kako nam lahko pridobljene izkuÅ¡nje pomagajo v vsakdanjem življenju.
Božja beseda – prisluhniti in ji slediti je tudi izziv
Sreda je bil kljuÄni dan za naÅ¡o goreÄo molitev, saj je bil dan, ko je bil v naÄrtu pohod. Bog je jutro blagoslovil z obilnim nalivom, ki pa smo mu popoldne pokazali roge in se odpravili proti Bohinju. Pred odhodom pa se udeleženke nismo mogle izogniti kratki obliki puÅ¡Äave, kjer smo vsaka zase prebirale odlomke iz Svetega Pisma in se skuÅ¡ale opredeliti, ali nam je bližja voda ali ogenj. OÄitno je bila naÅ¡a puÅ¡Äava uspeÅ¡na saj je vsaj deloma izsuÅ¡ila dež in tako pregnala vse izgovore, da ne bi krenili na pot. NaÅ¡ glavni cilj je bila planina Blatca, na poti pa smo se ustavili Å¡e pri slapu Mostnice, kjer nam je uspelo najti Geocache, nabrali nekaj gozdnih sadežev, imeli Äas za osebno premiÅ¡ljevanje, kupili domaÄ sir in skuto ter nazadnje prispeli do željenega bivaliÅ¡Äa. FiziÄni je sledila duhovna hrana, kjer smo sedeli kar okoli mize, kot pri Jezusovi zadnji veÄerji. Le da naÅ¡a ni bila zadnja …
Dan smo zakljuÄili s kresom, noÄ pa nas je hitro pregnala s pogradov novim izzivom naproti. Obilnemu kosilu je sledil rafting, ki je v vodi z 12 stopinjami Celzija prinesel veliko smeha, krikov, strahu, premraženosti, ter obÄutek, da morajo v Äolnu prav vsi sodelovati. Na poti domov smo se zapeljali do Brezij, kjer je Andrej daroval sveto maÅ¡o, sledilo pa je obvezno fotografiranje z zavetnikom naÅ¡ega tabora, papežem Janezom Pavlom II.
Naš zavetnik, sopotnik in prijatelj
PriÅ¡el je zadnji dan, dan refleksij, smeha, spominov, pa tudi robÄkov in nostalgiÄnega joka z moje strani. Sodelovali smo Å¡e pri zadnji skupni sveti maÅ¡i, imeli smo tudi priložnost zadnjiÄ izkoristiti tirolsko žiÄnico. Sledilo je pospravljanje Å¡otorov in pripravljanja izziva za niÄ sluteÄe starÅ¡e.
Tule so bili pa že potrebni robÄki 😉 za en uvod in Å¡e za nekatere 🙂 …
Tabor smo zakljuÄili s skupinskim fotografiranjem, predstavitvijo tabora starÅ¡em, nekaj solzami in trdnim sklepom, da se mora tak duhovni teden, nasiÄen z adrenalinskimi izzivi in kvalitetno duhovno vsebino, nujno Å¡e ponoviti. Å tiri udeleženke smo namreÄ Å¾e potrdile ponovno prijavo :).
JPII – prosi za nas!
In Å¡e VIDEO
Veronika Snoj